Beloruščina za SlovenceBlog o beloruskem jeziku (ne samo) za slaviste. V pripravi osnovni tečaj beloruščine.
Beloruščina je med Slovenci eden najmanj poznanih slovanskih jezikov, s tega vidika je verjetno skoraj na samem dnu lestvice, tik nad kašubščino in lužiškima srbščinama, pri čemer tu sploh ne mislim na kakršno koli raven obvladanja jezika, ampak zgolj na poznavanje osnovnih dejstev o njem.
Zato se mi je zdelo smiselno zainteresiranim Slovencem natančneje predstaviti svojo materinščino. Zamislil sem si spletni jezikovni tečaj, toda preden začnemo z abecedo, slovnico in besedjem, velja razčistiti nekaj stereotipov in nesporazumov glede beloruščine, na katere sem naletel v zadnjem poldrugem desetletju v slovenskem tisku, na predavanjih na ljubljanski FF in v pogovorih s Slovenci.
Zato se mi je zdelo smiselno zainteresiranim Slovencem natančneje predstaviti svojo materinščino. Zamislil sem si spletni jezikovni tečaj, toda preden začnemo z abecedo, slovnico in besedjem, velja razčistiti nekaj stereotipov in nesporazumov glede beloruščine, na katere sem naletel v zadnjem poldrugem desetletju v slovenskem tisku, na predavanjih na ljubljanski FF in v pogovorih s Slovenci.
ZADNJI VPISI
Stereotipi »Beloruščina je razmeroma mlad jezik, od ruščine se je odcepila šele potem, ko so jo določili za uradni jezik sovjetske Belorusije.«
Stereotipi »Beloruščina se skoraj ne razlikuje od ruščine, je zgolj njena nekoliko bolj zahodna različica.«
Stereotipi »Beloruščina je pravzaprav mrtvi jezik, saj je nihče več ne govori. Vsi Belorusi govorijo rusko.«
1. Stereotipi
»Beloruščina je pravzaprav mrtvi jezik, saj je nihče več ne govori. Vsi Belorusi govorijo rusko.«Stereotipi
Jezikovni položaj
Rusifikacija
Avtor tega bloga je rojeni govorec in vsakodnevni aktivni uporabnik beloruščine, pri polni zavesti pa svečano izjavlja, da je vsaj za zdaj kolikor toliko še živ (razen morda ob ponedeljkih zjutraj), kar je že zadosten dokaz, da so trditve o odmrtju jezika preuranjene. Nič manj živi niso tisoči drugih govorcev tega jezika, ki ga po zadnjih popisih prebivalstva za vsakodnevno sporazumevanje uporablja 2.213.000 ljudi (23 odstotkov od 9,5 milijona državljanov Belorusije in 28.000 prebivalcev Podlaškega vojvodstva na Poljskem) oziroma več, kot je Slovencev z zamejci vred. Kaže, da jezik ni samo živ, ampak tudi čil in zdrav.
Od kod potem trditve, da je mesto beloruščine le še na jezikovnem pokopališču?
Žal je to mnenje dokaj razširjeno tudi v Belorusiji in v Podlašju. Razlog za to je, da ogromna večina njunih prebivalcev (dobre tri četrtine Belorusov) beloruščine aktivno nikoli ne uporablja, tudi če so se jo nekoč vsi učili v šoli. V Belorusiji belorusko govorijo predvsem vaščani, ki jih je obšel družbeni napredek in skupaj z njim tudi rusifikacija, ter visoko izobraženi prebivalci največjih mest, ki zavedno gojijo nacionalne vrednote. Vsa široka sredina jezikovne resničnosti je pa rezultat sovjetske uravnilovke; ta je – čeprav je razglašala svetovni internacionalizem – na področju jezikovne politike zavzemala stališča, ki sumljivo spominjajo na ruski nacionalizem.
Če si torej srednje izobražen, živiš v srednje velikem mestu in ti ni posebej mar za politiko in visoko kulturo ter nimaš svojcev na podeželju, je popolnoma verjetno, da po končani šoli z beloruščino ne boš več imel opravka. Tudi če kdaj naletiš na človeka, ki je sicer belorusko govoreč, se bo ta kot predstavnik jezikovne manjšine prilagodil sogovorniku in bo pogovor stekel v dominantni ruščini ali poljščini. Tako je lahko beloruščina v tvojem okolju res mrtva. Ni pa težko najti belorusko govorečega okolja, čeprav je za to v današnjih razmerah potreben poseben interes. A to je že druga zgodba.
Objavljeno 5.7.2015 |