Stara vzhodnoslovanska jezikovna skupnost je dokončno razpadla v 14. stoletju. Od takrat se je beloruščina dobrih štiristo let razvijala popolnoma neodvisno od jezikovne različice, iz katere je pozneje nastala ruščina. Živela je svoje ločeno življenje v državi z imenom Velika litovska kneževina* (VLK, od leta 1385 v uniji s Kraljevino Poljsko, od leta 1569 v sklopu Republike obeh narodov), od Moskovske kneževine, ki se je sčasoma preoblikovala v Rusijo, pa je ni ločevala samo državna meja, ampak so jo ločevali tudi popolnoma različni zunanji kulturni in jezikovni vplivi, popolnoma drugačen status v državi, drugačna družbena ureditev in verska struktura. Zaradi teh razlik so tudi jezikovne razlike postajale čedalje večje.

V Rusiji je kot uradni in prestižni kulturni jezik vse do 18. stoletja prevladovala cerkvena slovanščina, ruščina pa se je razvijala le kot skupina narečij in pod njenim opaznim vplivom. Medtem je bila stara beloruščina v Veliki litovski kneževini uradni jezik**, v katerem so se izdajali zakoni, sodne odločbe, uradna pisma, potopisi, zgodovinopisna in celo publicistična dela, in ki užival velik družbeni ugled.

Vpliv cerkvene slovanščine je bil bistveno manjši kot v Rusiji – prvič zaradi državne unije s Poljsko, ki je VLK prinesla med drugim tudi ločitev države in cerkva, in drugič zaradi cerkvene unije iz leta 1596, ko je večina dotlej pravoslavnih prebivalcev kneževine ob ohranitvi vzhodnega liturgičnega obreda sprejela katolištvo, s čimer je bila ustanovljena t. i. uniatska cerkev in pretrgana vsakršna vez z moskovskim patriarhatom. Vse to je prispevalo h koreniti kulturni preusmeritvi VLK proti Zahodu in je beloruščino izpostavilo vplivu poljščine, latinščine in zahodnoevropskih jezikov ter jo rešilo premočnega vpliva cerkvene slovanščine.

V teh razmerah se razlike med beloruščino in ruščino niso več stopnjevale le po načelu narečne diferenciacije, ampak je med jezikoma nastal pravi prepad.

Beloruščina je v 16. stoletju izoblikovala tudi knjižno zvrst, ki so jo Rusi dočakali šele v 19. stoletju. Tako je npr. prevod Nove zaveze v staro knjižno beloruščino izšel med letoma 1517 in 1519 oziroma tristo let pred objavo prvega prevoda v ruščino (1818–1824).

Družbena elita VLK se je ob prelomu 16. v 17. stoletje jezikovno čedalje bolj polonizirala (čeprav nikoli popolnoma), zato so v sejmu (parlamentu) odločili, da bo uradni jezik celotne Republike obeh narodov postala poljščina, čeprav je beloruščina v VLK še naprej uživala določen ugled. Po uničenju Republike obeh narodov konec 18. stoletja si je belorusko ozemlje priključila Rusija, ki je izvajala politiko rusifikacije okupiranih območij. Posledično je izročilo starega beloruskega knjižnega jezika popolnoma izumrlo, a so beloruski kmetje in porajajoča se nova elita še naprej govorili svoja narečja, že zelo izrazito ločena od ruskih.

Novi knjižni jezik se je izoblikoval v 19. stoletju in je bil kodificiran šele na začetku 20. stoletja na podlagi sodobnih narečij in tedanje pisne prakse. Vendar nikakor ne moremo trditi, da se je zgodovina beloruskega jezika začela šele takrat, saj je trajala že petsto let (s čimer se ruski jezik še danes ne more pohvaliti), niti da se je beloruščina kadar koli odcepila od ruščine, saj se je njen samostojni razvoj začel dolgo pred nastankom države z imenom Rusija, v kateri se je razvila ruščina. Trditve, češ da je beloruščina mlajša sestra ruščine in »mladopismen« jezik, so izmišljotina boljševiške zgodovinske politike in propagande, ki je tako poskušala utemeljiti »vodilno vlogo Rusije« in je zatrjevala, da se je vse, kar je na svetu pozitivnega, začelo z véliko socialistično revolucijo.