Stara vzhodnoslovanska jezikovna skupnost je dokončno razpadla v 14. stoletju. Od takrat se je beloruščina dobrih štiristo let razvijala popolnoma neodvisno od jezikovne različice, iz katere je pozneje nastala ruščina. Živela je svoje ločeno življenje v državi z imenom Velika litovska kneževina* (VLK, od leta 1385 v uniji s Kraljevino Poljsko, od leta 1569 v sklopu Republike obeh narodov), od Moskovske kneževine, ki se je sčasoma preoblikovala v Rusijo, pa je ni ločevala samo državna meja, ampak so jo ločevali tudi popolnoma različni zunanji kulturni in jezikovni vplivi, popolnoma drugačen status v državi, drugačna družbena ureditev in verska struktura. Zaradi teh razlik so tudi jezikovne razlike postajale čedalje večje.

V Rusiji je kot uradni in prestižni kulturni jezik vse do 18. stoletja prevladovala cerkvena slovanščina, ruščina pa se je razvijala le kot skupina narečij in pod njenim opaznim vplivom. Medtem je bila stara beloruščina v Veliki litovski kneževini uradni jezik**, v katerem so se izdajali zakoni, sodne odločbe, uradna pisma, potopisi, zgodovinopisna in celo publicistična dela, in ki užival velik družbeni ugled.

Vpliv cerkvene slovanščine je bil bistveno manjši kot v Rusiji – prvič zaradi državne unije s Poljsko, ki je VLK prinesla med drugim tudi ločitev države in cerkva, in drugič zaradi cerkvene unije iz leta 1596, ko je večina dotlej pravoslavnih prebivalcev kneževine ob ohranitvi vzhodnega liturgičnega obreda sprejela katolištvo, s čimer je bila ustanovljena t. i. uniatska cerkev in pretrgana vsakršna vez z moskovskim patriarhatom. Vse to je prispevalo h koreniti kulturni preusmeritvi VLK proti Zahodu in je beloruščino izpostavilo vplivu poljščine, latinščine in zahodnoevropskih jezikov ter jo rešilo premočnega vpliva cerkvene slovanščine.

V teh razmerah se razlike med beloruščino in ruščino niso več stopnjevale le po načelu narečne diferenciacije, ampak je med jezikoma nastal pravi prepad.

Beloruščina je v 16. stoletju izoblikovala tudi knjižno zvrst, ki so jo Rusi dočakali šele v 19. stoletju. Tako je npr. prevod Nove zaveze v staro knjižno beloruščino izšel med letoma 1517 in 1519 oziroma tristo let pred objavo prvega prevoda v ruščino (1818–1824).

Družbena elita VLK se je ob prelomu 16. v 17. stoletje jezikovno čedalje bolj polonizirala (čeprav nikoli popolnoma), zato so v sejmu (parlamentu) odločili, da bo uradni jezik celotne Republike obeh narodov postala poljščina, čeprav je beloruščina v VLK še naprej uživala določen ugled. Po uničenju Republike obeh narodov konec 18. stoletja si je belorusko ozemlje priključila Rusija, ki je izvajala politiko rusifikacije okupiranih območij. Posledično je izročilo starega beloruskega knjižnega jezika popolnoma izumrlo, a so beloruski kmetje in porajajoča se nova elita še naprej govorili svoja narečja, že zelo izrazito ločena od ruskih.

Novi knjižni jezik se je izoblikoval v 19. stoletju in je bil kodificiran šele na začetku 20. stoletja na podlagi sodobnih narečij in tedanje pisne prakse. Vendar nikakor ne moremo trditi, da se je zgodovina beloruskega jezika začela šele takrat, saj je trajala že petsto let (s čimer se ruski jezik še danes ne more pohvaliti), niti da se je beloruščina kadar koli odcepila od ruščine, saj se je njen samostojni razvoj začel dolgo pred nastankom države z imenom Rusija, v kateri se je razvila ruščina. Trditve, češ da je beloruščina mlajša sestra ruščine in »mladopismen« jezik, so izmišljotina boljševiške zgodovinske politike in propagande, ki je tako poskušala utemeljiti »vodilno vlogo Rusije« in je zatrjevala, da se je vse, kar je na svetu pozitivnega, začelo z véliko socialistično revolucijo.

Kot vsak drug slovanski jezik je tudi beloruščina v bližnjem sorodu z ruščino, s katero deli veliko glasoslovnih, besednih in slovničnih značilnosti. Beloruščina in ruščina sta celo v posebej bližnjem sorodu, saj sta obe (skupaj z ukrajinščino*) vzhodnoslovanska jezika. A kljub temu se beloruščina izrazito razlikuje od ruščine zlasti na področju besedja pa tudi na vseh drugih ravneh jezikovnega sistema.

Podobnost/različnost med jeziki je najlažje izmeriti s pomočjo t. i. Swadeshevega seznama osnovnega besedja. Čeprav to jezikoslovno orodje še zdaleč ni popolno, je za grobo primerjavo najuporabnejše in v večini primerov daje zadovoljivo verodostojne rezultate.

Če beloruščino primerjamo z ruščino na eni strani in z zahodnoslovansko poljščino na drugi, dobimo dokaj nepričakovane rezultate (glejte preglednico). Izkaže se, da se beloruščina na 41 upoštevanih besednih enotah** v 25 primerih (61 odstotkov) (bolj) ujema s poljščino in le v 13 (31 odstotkov) z ruščino, iz česar bi lahko sklepali, da je beloruščina skoraj dvakrat bolj podobna svoji zahodni sosedi kot pa ruskemu jeziku.

Primerjava postane še zanimivejša, če ji dodamo slovenščino, ki se z ruščino ujema kar v 19 obravnavanih primerih (46 odstotkov) in je zato na področju osnovnega besedja po Swadeshu opazno bolj podobna ruščini kot je beloruščina***. Če naj bi bila torej beloruščina »skoraj isto« kot ruščina, bi bila slovenščina to še nekoliko bolj. Drugače povedano je beloruščina vsaj z določenih vidikov razmeroma malo podobna ruščini, celo manj kot slovenščina, in bolj spominja na nekatere druge jezike.

Tisto, kar beloruščino najmočneje povezuje z ruščino, je pravzaprav sámo ime jezika (podobno kot v primeru slovenščine in slovaščine ali balkanske in lužiške srbščine), ki je razlog za to vrsto nesporazumov, te pa je ruska propaganda v različnih obdobjih prav rada izkoriščala za svoje namene in tako utrjevala navedeni stereotip. S pravopisnimi reformami, o katerih še bo govora, so sovjetske oblasti poskušale resničnost kar se da približati temu stereotipu, kar pa jim je na srečo uspelo le deloma.

Avtor tega bloga je rojeni govorec in vsakodnevni aktivni uporabnik beloruščine, pri polni zavesti pa svečano izjavlja, da je vsaj za zdaj kolikor toliko še živ (razen morda ob ponedeljkih zjutraj), kar je že zadosten dokaz, da so trditve o odmrtju jezika preuranjene. Nič manj živi niso tisoči drugih govorcev tega jezika, ki ga po zadnjih popisih prebivalstva za vsakodnevno sporazumevanje uporablja 2.213.000 ljudi (23 odstotkov od 9,5 milijona državljanov Belorusije in 28.000 prebivalcev Podlaškega vojvodstva na Poljskem) oziroma več, kot je Slovencev z zamejci vred. Kaže, da jezik ni samo živ, ampak tudi čil in zdrav.

Od kod potem trditve, da je mesto beloruščine le še na jezikovnem pokopališču?

Žal je to mnenje dokaj razširjeno tudi v Belorusiji in v Podlašju. Razlog za to je, da ogromna večina njunih prebivalcev (dobre tri četrtine Belorusov) beloruščine aktivno nikoli ne uporablja, tudi če so se jo nekoč vsi učili v šoli. V Belorusiji belorusko govorijo predvsem vaščani, ki jih je obšel družbeni napredek in skupaj z njim tudi rusifikacija, ter visoko izobraženi prebivalci največjih mest, ki zavedno gojijo nacionalne vrednote. Vsa široka sredina jezikovne resničnosti je pa rezultat sovjetske uravnilovke; ta je – čeprav je razglašala svetovni internacionalizem – na področju jezikovne politike zavzemala stališča, ki sumljivo spominjajo na ruski nacionalizem.

Če si torej srednje izobražen, živiš v srednje velikem mestu in ti ni posebej mar za politiko in visoko kulturo ter nimaš svojcev na podeželju, je popolnoma verjetno, da po končani šoli z beloruščino ne boš več imel opravka. Tudi če kdaj naletiš na človeka, ki je sicer belorusko govoreč, se bo ta kot predstavnik jezikovne manjšine prilagodil sogovorniku in bo pogovor stekel v dominantni ruščini ali poljščini. Tako je lahko beloruščina v tvojem okolju res mrtva. Ni pa težko najti belorusko govorečega okolja, čeprav je za to v današnjih razmerah potreben poseben interes. A to je že druga zgodba.